Sprehod skozi zgodovino
Aconcagua je stara že nekaj milijonov let, a še vedno mlada v geološkem smislu. Ko se je Južna Amerika pričela odmikati od Afrike,
je njena celinska plošča pričela pritiskati ob pacifiško oceansko ploščo, katere rob je v globinah tik ob obali Pacifika oziroma Tihega oceana.
Oceanska plošča se je vrinila pod celinsko ploščo, posledica tega pa je bilo gubanje in dvigovanje zahodnega dela južnoameriške celinske plošče.
Posledično je nastalo tukaj precej ognjenikov, ob stikih tektonskih plošč pa so bolj pogosti tudi potresi. Spodnji del Aconcague je sestavljen iz peščenjakov,
sadre in apnenca, večinoma starejših kamenin, v zgornjem delu pa so večinoma mlajše magmatske kamnine,
ki pa bi naj prišle sem kot posledica potresov oziroma živahnih dogajanj na in pod zemeljsko površino, prav na mestu sedanje Aconcague pa naj ne bi bilo ognjenika.
Gora se nahaja v Argentini, natančneje v Nacionalnem parku Aconcagua. Vrh je okoli 15 kilometrov od meje s Čilom ter nekoliko vzhodno od ceste,
ki povezuje Čile oziroma njegovo glavno mesto Santiago z Mendozo v Argentini.
Okoliški vrhovi so precej nižji, najbližji "visok" sosed pa je Mercedario (6770 m), ki leži okoli 50 kilometrov vstran proti severovzhodu.
Sicer pa je drugi najvišji vrh Andov Ojos del Salado (6880 m) na argentinsko-čilenski meji okoli 500 km zračne linije proti severu.
Predeli okoli Aconcague so dokaj puščavski, okolica je razen ob rekah in jezerih večinoma kamnita.
Sledovi Inkov
Pravzaprav Aconcague dolgo niso opazili oziroma se jim ni zdela kdo ve kako pomembna, čeprav so že Inki nekoč davno pred prihodom Špancev v bližini
prečkali andsko verigo na svoji poti od čilenske obale proti argentinski pampi. Zato se čudovit naravni most čez reko Cuevas,
ki teče navzdol proti Mendozi, imenuje Inkovski most - Puente del Inca.
Inkovski most
Istoimena vas ob mostu je glavno izhodišče za dostop pod goro z juga (južna stena) in zahoda (Normalna smer).
Njena gorniška zgodovina se je pričela na lažjih zahodnih pobočjih, kjer so našli celo sledove davnih indijanskih kultur. 5200 m visoko na jugozahodnem grebenu Cerro Piramidal (6009 m), stranskemu vrhu Aconcague, so leta 1985 našli človeško mumijo. Truplo sicer ni bilo balzamirano, vendar se je dobro ohranilo zaradi mraza in suhega zraka. Leta 1947 so na grebenu med glavnim in zahodnim vrhom Aconcague približno 6850 m visoko našli staro okostje guanaka, sorodnika lame. Do tja bi lahko zaradi nezahtevnega terena splezal sam ali pa bi ga prinesli staroselci, kar bi bilo tudi možno, saj so na vrhovih nekaterih visokih andskih gora našli sledove Inkov. To dejstvo postavlja pod vprašaj prve vzpone modernih gornikov na marsikatero goro.
Ime gore
Ime Aconcagua izvira iz govorice starih indijanskih narodov, vendar je o tem več teorij.
Ayamari indijanci, ki so nekoč živeli na področju Mendoze, so imenovali goro Kon-Kawa oziroma Snežna gora. Aracani,
ki so živeli na čilski strani Andov so jo imenovali Aconca-Hue, kar bi lahko prevedli "prihaja z druge strani".
Podobnost s sedanjim imenom se kaže tudi v incovskem imenu Ancocahuac ali v prevodu Beli stražar.
Pionirska leta osvajanja
Mnogo let za Inki so spet prišli vojščaki. 1817. leta je argentinski general Jose de San Martin z vojsko prečkal Ande in osvobodil Čile izpod Špancev.
Ti so očitno spali, saj se je San Martinova armada, ki je bila sestavljena iz 5.300 vojakov, 10.600 mul in 1.600 konjev,
tri leta pripravljala v gorah blizu čilske meje. General je z svojo vojsko nato odšel "na obisk" k Špancem v Čile kar čez visoke gorske prelaze blizu Aconcague,
Mercedaria in Tupungata. Na naravnem mostu v Puente del Inca je spominska plošča na te dogodke.
Leta 1832 je celo Charles Darwin obiskal te kraje in bil navdušen nad njihovo lepoto.
Nam znana gorniška zgodovina se je pričela leta 1883, ko je prišel pod goro s čilske strani nemški alpinist in raziskovalec Paul Guessfeldt.
Brez pravih vodnikov in primerne opreme je prišel celo 6600 m visoko, bolj od tega pa so pomembne njegove raziskave in dognanja o tem delu Andov.
Obenem je verjetno kot prvi opozoril na to, da je Aconcagua najvišja gora ameriške celine.
Štirinajst let kasneje je po dolini Horcones pod goro prišel angleški znanstvenik Edward A. Fitzgerald, spremljali pa so ga najboljši evropski gorski vodniki.
Po več neuspešnih poskusih je 14. januarja 1897 zapičil svoj cepin na vrhu gore švicarski vodnik Matthias Zurbriggen.
Vsi ti vzponi so potekali čez severozahodna pobočja, kjer je sedaj Normalna smer. Skoraj mesec dni po prvem vzponu - 13. februarja 1897,
sta osvojila vrh še druga dva člana odprave - angleški znanstvenik Stuart Vines in italijanski vodnik Nicolo Lanti. Zurbriggenov cepin sta prinesla z vrha, zgoraj pa pustila nekaj svojih stvari. Po nekaj neuspelih poskusih je nato 31. januarja 1906 opravil tretji vzpon na vrh dr. Helbling, njegov soplezalec
dr. Friedrich Reicher pa je moral naslednji dan zaradi vetra odnehati zelo blizu vrha.
Vrh Aconcague
Naslednji vzpon na vrh so šele leta 1925 opravili angleški alpinisti, ki so goro našli skoraj popolnoma kopno. Isto leto je gora zahtevala prvo žrtev.
Avstrijec J. Stepanek je izginil na pobočjih gore in šele leta 1934 so našli njegovo truplo na višini 6600 m.
Leta 1928 so goro osvojili petič, pozimi pa je postal angleški stotnik in alpinist Basil Marden druga žrtev gore.
Kasneje se je izkazalo, da si je življenje vzel sam. Ko so ga našli, so ga pokopali v Puente del Inca, kakor tudi večino prihodnjih žrtev gore.
Tako je nastalo pokopališče andinistov - žrtev tukajšnjih gora. Na pokopališču lahko najdete tudi velik nagrobnik s slovenskim imenom - duhovnik Jože Kastelic je leta 1940 ostal na gori, njegovo truplo pa so našli dve leti kasneje. Zaradi slabega vremena je umrl tik pod vrhom gore, bil je sedma žrtev kraljice Andov. Vrstili so se vzponi, tudi število žrtev je naraščalo. Gora zna biti zelo muhasta. Včasih vabljivo prijazna in topla ter skoraj povsem brez snega, spet kdaj drugič obdana s hladnimi snežnimi viharji, s katerimi se brani tudi najbolj vztrajnih vsiljivcev.
Vzponi čez zahtevnejše stene
Leta 1934 je goro naskočila močna italijanska odprava, v kateri pa je bilo tudi nekaj Argentincev.
Poleg treh Italijanov je kot prvi domačin goro osvojil poročnik Nicholas Plantamura, na vrhu pa je bil tudi znani čilski vodnik Mariano Pastén.
Do takrat so vse odprave osvajale goro s severozahodne strani, naključje pa je hotelo, da so se v tistem času odpravili na goro tudi Poljaki,
vendar z druge strani. Po dolini reke Rio de Las Vacas in skozi dolino Relinchos so dosegli severovzhodni ledenik,
čez katerega so se povzpeli na vrh. To je sedaj tako imenovani Poljski ledenik. Štirje so stopili na vrh gore le šest ur za člani italijanske odprave.
Le-ti so bili nato presenečeni, ko so ob vrnitvi v Puente del Inca tam našli svojo zastavo, ki so jo pustili na vrhu,
Poljaki pa so jo vzeli in prinesli v dolino. Ta smer na goro je še nekoliko daljša od običajnega pristopa, poleg tega tam veliko bolj o uspehu odločajo razmere.
Poljski ledenik
V južnoameriškem poletju 1952/53 je pod južno steno Aconcague prišel legendarni francoski alpinist Lionel Terray,
že naslednje poletje pa se je stene lotila močna francoska odprava. Ob ledeniku pod steno so postavili bazni tabor,
ki je sedaj poznan pod imenom Plaza Francia in leži na višini 4200 m.
Skoraj 3000 m visoke in 7 km široke stene so se lotili skoraj v vpadnici glavnega vrha po dokaj varni liniji desno od osrednjega žleba,
ki je najbolj plazovit in nevaren. Ekipa šestih plezalcev - G. Poulet, R. Paragot, P. Lasseur, L. Berardini, A. Dagory in E. Denis,
je v sedmih dneh preplezala smer čez strmo skalovje, ledene slapove, serake, viseče ledenike, oviral pa jih je tudi precejšen mraz,
zaradi katerega so skoraj vsi pomrznili. A to je bila v tistem času ena najtežjih smeri na svetu, ki ima svoj velik sloves še danes.
Slovenski sledovi
Prvi Slovenec na vrhu Aconcague je bil 14. januarja 1969 Peter Skvarča, v tistih časih eden vodilnih alpinistov med argentinskimi Slovenci,
ki je opravil veliko prvenstvenih vzponov v Patagoniji, pa tudi drugod po Andih, mnoge skupaj z bratom Juretom.
Trinajst let kasneje je prišla pod Aconcaguo primorska odprava, ki se je povzpela na goro iz vseh treh strani.
Janez Aljančič po Normalni smeri, prvi slovenski pristop čez Poljski ledenik so opravili Dani Felc, Marjan Olenik, Miro Skapin, Borut Slapernik in Tamara Likar,
ki je bila prva Slovenka na vrhu, dva odlična vzpona pa sta bila opravljena tudi v južni steni. Bogdan Biščak,
Milan Črnilogar, Slavc Svetičič in Igor Škamperle so v štirih dneh (19.-22.1.1982) preplezali Francosko smer s prvenstveno varianto,
izstopili pa so po Messnerjevi varianti. Dan za njimi so v steno vstopili še Zlatko Gantar, brata Peter in Pavel Podgornik ter Ivan Rejc.
Plezali so nekoliko levo od Francoske smeri in po devetih dneh v steni 28. januarja po novi smeri osvojili zahodni vrh (6935 m) in sestopili po Normalni smeri.
Za njimi je ostala izredno zahtevna Jugoslovanska smer.
Južna stena gore
Od 18. do 22. februarja 1986 sta na svoji šestmesečni poti po južnoameriških vrhovih preplezala južno steno Milan Romih in Dani Tič, njuna smer pa spada med najtežje v steni. Dve leti kasneje sta prišla pod steno Milan Romih in Slavc Svetičič. Po še nepreplezanem jugozahodnem grebenu 12. januarja preplezata novo smer Sončna linija, ki jo priključita na zahodno smer, po kateri nato sestopi Romih. Svetičič nadaljuje do vrha in nato sestopi (brez vrvi) po Francoski smeri, kar še sedaj velja za izredno dejanje.
Čez nekaj tednov sta spet pod steno in preplezata še novo smer Ruleta ter jo na dveh tretjinah stene priključita na Francosko smer, ki poteka nakoliko levo.
Zadnje pomembno slovensko dejanje v južni steni Aconcague se je zgodilo konec lanskega leta, ko sta Tomaž Humar in Aleš Koželj med 17. in 21. decembrom preplezala zelo težko prvenstveno smer, ki ju je pripeljala na stranski vrh, od tam pa sta se povzpela še na glavni vrh Aconcague.
Sicer pa so se Slovenci s kraljico Andov srečali še velikokrat. Med redkimi smučarskimi spusti z vrha je kot prvemu Slovencu uspelo 3. februarja 2002 Borisu Strmšku po Normalni smeri z direktno varianto, leto kasneje pa je spust z vrha opravil tudi Davo Karničar. Sicer pa so z vrha leteli tudi z jadralnim padalom, hitrostni rekord po Normalni smeri od baze do vrha je slabih pet ur in še bi lahko naštevali. Aconcagua je kot najvišji vrh obeh Amerik seveda izredno popularna gora in kronisti beležijo vse mogoče statistike ter rekorde.
|
